Če se je v tvoje življenje kadarkoli do zdaj prikradla bulimija, potem zagotovo veš kako ti zagreni življenje in je vsekakor ne privoščiš nikomur, še posebej ne svojim prijateljem. Pa tudi, če ti bulimija nikoli ni povzročala pekla, je zagotovo svojim prijateljem ne privoščiš. Za svoje prijatelje si želiš vse najboljše. Kljub vsem dobrim željam pa se le te včasih ne uresničijo in pride dan, ko v tvoje prijateljstvo niso vključeni le veselje in sreča, pač pa en velik problem, za katerega ugotoviš, da pravzaprav začne uničevati tudi vajin odnos. Temu problemu se reče bulimija.
Ker sem sama imela anoreksijo, eno izmed motenj hranjenja, sem na lastni koži izkusila kako je, ko ti bolezen začne uničevati prijateljstvo. In vem, da bulimija povzroči isto. Sprva je vse v redu, počasi pa se prijateljica začne obnašati čudno. Ni več ista. Začne se umikati od tebe in ostalih, ni ji več do druženja. Postane hladna in zaprta sama vase. V tem času, ki ga ima sama s sabo, pa je le še bulimija tista, ki jo spusti v svoje življenje. In tako ves ta čas razmišlja le o hrani, kdaj bo jedla, kaj bo jedla, koliko bo jedla.
Prenažira se in bruha. Opazuje se v ogledalu in se sama sebi iz dneva v dan zdi čedalje hujša, čedalje grša, čedalje bolj neuspešna. Vsi ti občutki pa še poslabšajo situacijo in bulimija se še bolj vzbudi v njej. Kar naenkrat ugotoviš, da tvoja prijateljica sploh ni več tvoja prijateljica. Je le še en kupček negativnosti v telesu.
Takrat dobiš dva občutka. Zaradi prvega si zagotovo v skrbeh za prijateljico in ji želiš pomagati. Vse bi naredila, da ji ne bi več življenja krojila bulimija in bi končno spet zaživela svoje življenje. Vendar po nekaj neuspelih poskusih, da bi se ji približala in ji pomagala, dojameš, da si ona sploh ne želi pomoči. Želi si le, da jo vsi pustijo pri miru, da bo ona lahko naprej nadaljevala s svojim početjem, ki ji ga narekuje bulimija. Takrat se v tebi vzbudi drugi občutek. Obupaš in se od nje umakneš.
Čeprav se to res sliši nesramno in tako zelo narobe. Ampak ne moreš več. Poizkusila si vse, da bi ji lahko pomagala. Ona pa pomoči ne sprejema, jo še celo odvrača in postala si nemočna. Pa tudi naveličana. In takrat se ti umakneš od nje, se vključiš v drugo družbo in njo skušaš odmisliti, saj te sploh ne osrečuje več. Pa naj bo sama s sabo in svojimi problemi. Pa čeprav si do zdaj že ugotovila, da je kriva bulimija in si sama ne more pomagati. Imaš jo dovolj. Če boš zato, ker jo boš prepustila sama sebi, spet srečna in polna življenja, boš to pač storila. In to je v bistvu zelo logična reakcija. Reakcija, ki je ne moremo nikomur zameriti, ker bi nas najbrž večina tako ravnalo. Vendar verjemite, ravno to, ko bo ta vaša prijateljica, videla, da vam ni več mar zanjo in kako veseli ste z drugimi, to jo bo uničilo še bolj in bulimija si bo lahko vzela še dodaten košček nje.